Čaj z Agato Pavlovec

Nekatere ženske si že sedaj zaslužijo pozornosti in v prihodnosti mogoče tudi prostor v Aleji znamenitih Ločanov in Ločank. Na Čaj ob petih povabimo znane in uspešne ženske, ki so v bližnji preteklosti pustile za seboj sledi, kot tudi nekatere, ki s svojim delom spreminjajo družbo sedaj in tu.

DSC_0468
Na prvem srečanju smo predstavili delovanje Zavoda Tri, potem se je Jelka Mlakar pogovarjala z Vladko Jan, nekdanjo ravnateljico Gimnazije Škofja Loka, v torek pa je naša gostja bila akademska slikarka Agata Pavlovec. Pogovor z njo je vodila Marta Satler.

Agatine slike v galeriji Hodnik

Agatine slike v galeriji Hodnik

Razstava je trajala samo za čas Čaja ob petih

Razstava je bila na ogled samo za časa Čaja ob petih

Za kratek čas so stene Galerije Hodnik krasile slike naše gostje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za zanimivo uro pogovora smo se zahvalili  s skromnim šopkom.

Za zanimivo uro pogovora smo se zahvalili s skromnim šopkom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čaj ob petih z Agato Pavlovec – slikarko, ki vedno preseneča

  1. Kdo je pravzaprav Agata Pavlovec?

Ločani te poznamo kot skromno, prijazno, v zadregi smehljajočo, nevpadljivo – največkrat v črno oblečeno mlado žensko nedoločljive starosti.

Ojoj – kdo sem? Našteto drži. Sem pa tudi odločna, ko je treba, vsake toliko časa sprejmem kakšno prelomno odločitev, nekaj imam tudi trme v sebi. Uživam ko ustvarjam in delam, ko premikam stvari, ko čutim da se nekaj razvija, gre naprej. Pravzaprav mislim da se jaz sama prej kot to kdo sem vprašam kaj bi lahko še delala, kaj videla, doživela.

Od kod ta tvoj slikarski talent?

Priimek Pavlovec že dolgo povezujemo z likovno umetnostjo. So to tudi tvoje korenine?

Pavlovcev ni veliko in skoraj vsi, vsaj te, ki jih poznate v Škofji Loki so moji sorodniki, slikar France Pavlovec in slikarka Mirna Pavlovec pa stric Andrej Pavlovec. Slikarski talent je sigurno prišel po tej očetovi strani. Nekaj ustvarjalnega talenta je mogoče prišlo tudi po mamini strani saj je bil njen bratranec kipar Tone Logonder, mamin oče je bil zelo dober mizar, ukvarjal se je tudi z rezbarstvom. Po očetovi strani me je oplazilo mogoče še nekaj smisla za teater saj je bila stara mama igralka.

Kdaj si začutila veselje do slikanja?

Te je kdo spodbujal, usmerjal, ko si bila še otrok?

Že pred osnovno šolo, od kar se spomnim, sem risala in plesala, rada sem gledala slikanice in tudi knjige Muzeji sveta, pa opere po televiziji. Stara mama mi je pripovedovala Grimove pravljice in spomnim se, da sem si zgodbe predstavljala v živo. Doma smo imeli veliko slik, figure na slikah so v moji glavi oživele, zmišljevala sem si zgodbe. Veliko smo hodili na otvoritve. Z očetom sva hodila k stricu v Loški muzej pa v atelje h kiparju Tonetu Logondru in tudi k drugim umetnikom. V tem obdobju sem srkala vase in se okužila z umetnostjo, ne samo slikarstvom.
Ne spomnim se, da bi me kdo spodbujal, bolj se spomnim, da sem dobila kakšno prepoved kot na primer, da ne smem risati po stenah in slikanicah, da ne smem več odpirati ur in radijev, ker vse pokvarim.

Kakšno je bilo tvoje otroštvo in kakšna leta odraščanja?

Otroštvo imam v lepem spominu, ogromno igre in druženja s sosedi, prijatelji. Pa tudi, če sem bila sama, sem vedno kaj našla, da mi ni bilo dolgčas.

Kam si hodila v šolo, kaj si počela v prostem času, si bila družabna najstnica, vodljiva hči ali si kazala učiteljem in domačim, da imaš »svojo pamet«?

Sem generacija, ki je prva leta še obiskovala takratno OŠ Petra Kavčiča v mestu, peti razred pa v Podlubnik. V nižjih razredih sem bila pridna in vzorna učenka. V šestem razredu sta nastali dve šoli in jaz kot Podlubniški otrok sem ostala na OŠ Ivana Groharja. Moj prehod v najstniška leta je bil zelo korenit, takrat se mi je vse postavilo na glavo. Iz pridne učenke sem se prelevila v neko zmedeno bitje, ki ga nihče ne razume. Takrat sem se tudi odločila, da hočem postati slikarka, kar pa doma ni bilo sprejeto ravno z navdušenjem. V šoli sem imela veliko več podpore in razumevanja pri učiteljici likovnega pouka Milojki Bozovičar. Pod njenim mentorstvom smo veliko ustvarjali, poslikali kar nekaj sten v različnih učilnicah, delali scenografijo za proslave, kot predstavnica šole sem se udeležila Male Groharjeve kolonije v Smederavski palanki in v avli šole sem imela prvo samostojno razstavo. Mislim, da sem bila kar družabna, imela sem en krog sošolcev in prijateljev s katerimi smo se družili in ustvarjali. Sem se pa v tem obdobju začela tudi vse bolj zapirati vase. To se je še bolj poglobilo v Gimnaziji. Gimnazijska leta so bila zame najtežje obdobje, trajalo pa je skoraj sedem let. Šele, ko sem se prebila do četrtega letnika sem spet našla smisel, gotovo sta k temu pripomogla gledališka skupina v kateri sem igrala in priprave za sprejemni izpit na Akademiji, hodila sem na tečaje risanja in slikanja.

Kakšna je bila tvoja pot do akademije za likovno umetnost?

Sprejemni izpit sem delala trikrat. Eno leto sem hodila na Pedagoško fakulteto na Likovno pedagogiko. Tam sem se zelo dobro počutila, bila sem uspešna, dobila krasne prijatelje in niti nisem več razmišljala o Akademiji. Če ne bi nekaj sošolcev šlo delati sprejemne na Akademijo in me potegnili s seboj, bi ostala kar tam.

Za vpis na akademijo je bilo verjetno veliko zanimanje, kako je tebi uspelo?

Ja, zanimanje za študij na Akademiji je bilo takrat ogromno. Bilo je nekaj več kot dvesto kandidatov, sprejeli pa so jih petnajst. Mogoče mi je uspelo zaradi sproščenosti, ker mi ni bilo več tako pomembno, če pridem not ali ne. Med dvestotimi kandidati je gotovo vsaj polovica takih, ki so nadarjeni, da te izberejo med petnajst, je mogoče vmes tudi nekaj sreče in mogoče nekaj subjektivnega po čemer profesor, ki te bo prevzel izbira.

—————————————-

  1. Kako je potekal študij?

Študij je bil razdeljen na obvezno ateljejsko delo, ki je potekalo dopoldan in zvečer. Zjutraj in popoldan pa so bila predavanja. V prvem letniku je bilo kar zoprno, ker se še nisem znašla, med prostimi urami sem šla včasih k stricu, včasih smo se prekladali po mestu, šli h kakšnemu prijatelju domov ali v atelje. Zaključili smo ob devetih zvečer in okoli desetih sem bila doma v Loki kjer sem prespala, zjutraj pa spet na Akademijo. Konec prvega letnika pa sem se že kar udomačila in ugnezdila v našem ateljeju na Akademiji.

Kdaj se je izoblikoval tvoj stil – je bil to vpliv mentorjev ali posledica tvojega dolgotrajnega iskanja?

Se mi zdi, da sem imela neko idejo o tem kaj hočem slikati in izražati v sebi že od osnove šole. V prvem in drugem letniku na akademiji se niti nismo toliko ukvarjali z razvijanjem lastnega stila, je bil bolj dril in osvajanje veščin.
Konec drugega letnika sem rodila, in sicer tri mesece prezgodaj in hčerka je bila tri mesece na intenzivni negi v porodnišnici. To začetno obdobje je bilo težko saj je bilo veliko pretresov, strahu, negotovosti. Sem pa takrat ogromno razmišljala o življenju, o sebi, se spomnila zgodb, ki mi jih je pripovedovala stara mama, o angelih in nadnaravnih bitjih, premlevala asociacije, simbole in izoblikovala ideje o tem kaj hočem izražati, sporočati, slikati in s temi idejami vstopila v tretji letnik ter jih začela uresničevati.
Nikoli nisem imela vzornikov in mislim, da ni noben profesor vplival name. So me sicer povezovali s profesorjem Gustavom Gnamušem, ki nas je učil v tretjem letniku, ampak takrat sem poznala le nekaj njegovih slik pa še tiste so bile drugačne od teh mojih začetkov. Šele konec tretjega letnika, ko je imel v Moderni galeriji razstavo sem spoznala njegovo slikarstvo in ja, nekaj skupnega gotovo imava.

  1. Ali je bilo novopečenih slikarjev v času, ko si ti diplomirala, veliko?

Petnajst so jih sprejeli v letnik in skoraj vsi smo dokončali študij. Smo pa po diplomi šli po različnih poteh in iz našega letnika nas je malo, ki smo ostali na slikarski sceni.

Predstavljam si, da se je bilo vam že takrat težko osamosvojiti, si zaslužiti za življenje. V večini drugih poklicev se s tem diplomanti srečujejo šele zadnja leta. Kako je bilo s teboj? Kako si začela? Kdaj si prvič lahko predstavila svoja dela?

Prvo razstavo sem imela v Kranju kmalu po diplomi. Začetki so bili težki, sem se pa zavedala, da moram bit potrpežljiva in da nič ne pride čez noč. Na srečo sem imela še teater – ljubiteljske gledališke skupine s katerimi sem že za časa študija nekaj malega sodelovala pri scenografijah in kostumih. Tam sem dobila prve honorarje. Tudi moj takratni partner me je podpiral in razumel, da se s slikarstvom ne da na hitro uspeti in zaslužiti, no mislim z mojim slikarvom. Smo se kar prebijali, nihali, veliko je bilo odpovedovanja že med akademijo. V prvih letih po diplomi sem se bolj posvečala družini in domu, čas za slikanje in druga honorarna dela sem prilagajala hčerki saj je imela zaradi nedonošenosti kar nekaj zdravstvenih problemov. Redno sem jo vozila na nevrofizioterapijo in druge terapije in po navodilih terapevtov veliko delala tudi doma, poleg tega so bili še drugi pregledi. Gotovo je to vplivalo na mojo umetniško pot, po eni strani malo zaviralo po drugi strani pa dalo veliko vsebine in me tudi utrjevalo.

  1. Kaj ti pomenijo barve kot izrazno sredstvo?

V nasprotju s tvojo pojavo tvoje slike prekipevajo od barv, je to tvoj drugi jaz, odsev duše?

Barve hočem da žarijo in ogromno časa po akademiji sem posvetila raziskovanju barv. Barva mi predstavlja neko meditacijo, stik z nekim drugim svetom, duhovnimi dimenzijami. Niti ne znam čisto pojasniti. Moje slike večjega formata so tudi najbolj abstraktne, nekatere popolnoma usmerjene v raziskovanje barve, barvnih kombinacij, nanosov, potez, energije… Gotovo je to nekaj kar pride iz moje notranjosti, podzavesti. En del procesa slikanja znam razložiti in vem kako poteka, en del pa se odvije sam od sebe, se počutim bolj kot nek medij, ki »maha« s čopičem po nekih notranjih ali kaj vem kakšnih inpulzih.

Kaj najraje rišeš? Kdaj veš, da ti je uspelo?

Kljub obsedenosti do barve imam tudi veliko potrebo po izražanju zgodb. Zato velikokrat med barvne nanose vključujem figure oziroma fragmente figur. Sem kar samokritična in veliko slik sem preslikala, nekaj uničila, pa snela iz podokvirjev, raztrgala in jih po kosih na novo sestavila, zlepila… Blizu mi je tudi kolaž – nenapeta platna, ko se poigravam že s samo slikarsko podlago. Pri tem ustvarjanju mi pridejo prav vse tkanine, ki niso več za uporabo v gospodinjstvu pa tudi platna – slike s katerimi nisem bila zadovoljna.

Ko sem te spoznala, je bil tvoja posebnost veliki format. Razstava v Železnikih mi je za vedno ostala v spominu. Kasneje si predstavila tudi manjše, bolj »uporabne« slike, če se sme tako reči.

»Uporabne« slike ali kot jih sama imenujem »format za v dnevno sobo« so vedno nastajale vzporedno. Nastajajo na kolonijah, pa včasih kot prvi poskus, neke vrste skice ali študije za večje formate. Včasih nastane kakšna po naročilu. Lažje je kupiti nek manjši format, misim tudi meni, pač greš v Paleto in kupiš. Lahko ga odeseš s sabo na počitnice in slikaš, veliko hitreje lahko izraziš na njem nekaj kar čutiš da mora it ven iz tebe, porabiš manj barv… Torej je ceneje in bolj učinkovito, če gledam s smisla uporabnosti in računice. Če pa se prepustim zgolj slikarskim užitkom pa so zame to večji formati, ker vstopam v njih s celim telesom.
Način slikanje je različen glede na velikost platna oziroma slikarske podlage. Pri večjih formatih slikamo s celim telesom, pri manjših formatih je gibanje usmerjeno bolj na roko in zgrnji del telesa, pri miniaturah pa samo na roko oz premik dlani. Pri tem je poteza čopiča drugačna, drugačen pretok energije med slikarjem, čopičem in podlago. No in jaz najbolj uživam ko se združi gibanje telesa in slikanje. Še vedno zelo rada plešem in moje slikanje na večjih formatih je neke vrste ples.

  1. Kako usklajuješ željo umetnice v sebi, s potrebo biti všečna občinstvu?

Saj sem včasih tudi razmišljala o tem kaj bi lahko naredila, da bi bila bolj všečna tudi v smislu, da bi več prodala. Ampak mi to nekako ne gre, se v slikarskem smislu potem nikamor ne premaknem. Slikarstvo mi predstavlja nekaj »svetega« in na tem področju hočem biti popolnoma iskrena do sebe, do tega kar občutim in kar hočem izraziti. Pa vseeno se mi zdi, da se moje slike ljudi dotaknejo. Čeprav so dokaj abstraktne, me včasih preseneti, da tudi tisti, ki sicer niso naklonjeni takšnemu slikartvu, v njih nekaj začutijo in ne ostanejo ravnodušni. Skratka odzivi pri publiki tako laični kot strokovni so večinoma dobri. Mogoče pa je to tudi zaradi iskrenosti in energije.

Kakšne so možnosti, da mlada slikarka živi od svojih umetniških del ob tem, da je Slovenija imela in ima veliko starejših, uveljavljenih slikarjev? Ob zadnji aukcijski prodaji slikarskih del slovenskih klasikov se je menda pokazalo, da Slovenci kujemo v zvezde napačne slikarje, da že desetletja capljamo na mestu.

Slovenija, Slovenci… slovenski umetniški trg, ki ga ni, krogi, eni proti drugim, vsak zase… Ma ne vem, res je, da smo majhni, mogoče tudi, da nekateri uspejo, ker imajo prave ljudi okoli sebe in so se prebili do medijev, seveda pa to ni nujno povezano s kvaliteto umetniških del, mogoče včasih bolj s trendi, prodornostjo… Pa niti ne vem, če je to samo v Sloveniji. Pač vsak gre po svoji poti, vsak se znajde po svoje, različni smo po karakterjih in glede na to se tudi odločamo. Kakorkoli že, slikarstvo ni samo slikanje v ateljeju, je poleg tega še veliko drugega kar moraš početi, da se premakneš iz anonimnosti. Trenutno so bolj redki, ki živijo zgolj od svojega slikarstva.

Bila sem predsednica Združenja umetnikov Škofja Loka in eno leto sem nadomeščala predsednika Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov , v tem obdobju sem dobila kar dober vpogled v to kaj se dogaja v zakulisju, bolje spoznala povezave in nepovezave oz konflikte med umetniki, strujami in tudi politiko Ministrstva za kulturo. Mi je ljubše, ko lahko na umetniško sceno gledam z neko distanco in spremljam le vizualno umetnost, ki nastaja v tem času. Moje mnenje je, da vizualna umetnost mora delovati znotraj vizualnega – likovnega jezika in če je ta prepričljiv, dober, ne rabimo dolgih traktatov za opisovanje kaj naj bi bilo vidno in kako razumeti. Neko delo me mora potegniti na prvi pogled, da se ustavim in začnem opazovati in razmišljati.

V januarju sem naletela na članek likovnega kritika Marijana Zlobca »Razstava Krize in novi začetki: umetnost v Sloveniji 2005 – 2015 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (odprta bo do 3. aprila)«. Bila sem kar presenečena, da nekdo tako konkretno opiše neko sceno in je do nje zelo kritičen. Pri nas kritiki že kar lep čase raje razstave in likovna dela opisujejo in se izogibajo pravi argumentirani kritiki. Nekaj citatov iz članka:
Slovenska umetnost je na srečo veliko  bogatejša, kot jo lahko sedaj vidim v  MSUM. Žal pa pri tej razstavi še kako velja znani slovenski rek: Priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Razstava v MSUM je slabša od podobne mariborske pred leti; tam je bilo več volje in želje, več truda, povabil, širine in odprtosti. Tam se je umetnik počutil svobodnejšega in cenjenega. Tu je zgolj objekt kuratorske manipulacije.
– Razstava deluje kot “žlahta, raztrgana plahta”. Lahko bi dodal, da deluje tako, kot da je nihče ne jemlje zares, ampak zgolj kot neko kuratorsko službo. Iz te razstave ne diha niti pripadnost, niti čustvo, niti vnema niti navdušenje, niti ponos niti samozavestna drža. Ampak prastrah slovenski, kaj bo, če bo, v stilu nekdanjega:kaj bodo rekli ljudje?!
– Ko se trudim od avtorja do avtorja, da bi se malo boj “vznemiril”, na koncu ugotovim, da se lahko vznemirim le še nad tem, da se ves čas v prvem in drugem nadstropju MSUM nisem imel nad čim vznemirjati.

————————————

  1. Kako usklajuješ željo po ustvarjanju in vse druge svoje vloge?

Zadnje čase te vidimo v vlogi organizatorke razstav v Sokolskem domu. Glede na to, koliko razstav je tam na leto, je to verjetno kar naporna služba? Poleg tega si zelo dobra mentorica odraslim, slikarskega znanja željnim, pa tudi šolarjem in delaš še marsikaj – in vemo, da si tudi dobra mama. Lahko poveš kaj več o tem?

Baje sem v enem obdobju velikokrat rekla in to se je usedlo v zavest moje hčerke: Vse se da, če se hoče. Ko sem začela vstopati v »izven ateljejska dela« – teater, pa potem kot tajnica in predsednica Združenja umetnikov, sem spoznala, da mi delo z ljudmi zelo odgovarja.

Poleg slikanja in kar je s tem povezano, se sedaj ukvarjam še z organizacijo razstav in včasih še kakšne druge prireditve, sodelujem na Historialu s programom za otroke in vodim tudi druge delavnice za otroke, sem mentorica Gledališke skupine Gimnazije Škofja Loka in sodelujem še z nekaterimi drugimi neprofesionalnimi gledališkimi skupinami, sem mentorica Slikarskega kluba Škofja Loka (tečaj risanja in slikanja). Mogoče sem kaj pozabila, včasih me kaj oplazi in sem potem zraven. V Sokolskem domu sem se predlanskim, ko sem pisala poročilo, zamislila saj je bilo v naših treh razstavnih prostorih izvedenih nekaj več kot 40 razstav. Pri razstavah sem deklica za vse, torej od organizatorke, postavljalke razstav, nekaj malega skrbim tudi za promocijo pa tudi večinoma moderatorka odprtij. Enako je bilo v letu 2015. Všeč mi je raznolikost razstav, ki jih pripravljamo in delo z različnimi društvi in posamezniki.

Ena od mojih osnovnošolskih idej je bila, da si želim ljudi navduševati nad umetnostjo in narediti kaj za Škofjo Loko in dogajanja v mestu. Imela sem tudi idejo da bi očistila ruševine na Kranclju. No pa se mi želje uresničujejo.
Hčerki sem baje razlagala tudi, da ni nujno, da se želje uresničijo takrat, ko bi mislil, da se morajo, lahko se tudi takrat, ko sploh ne misliš več nanje. Sem vesela in zelo hvaležna za tole mojo hčerko, ki me ves čas opozarja na moje trditve in seveda še na marsikaj drugega. Hvaležna tudi, da sem se, čeprav nehote znašla v tem loškem dogajanju in da preko teh dejavnosti spoznavam krasne ljudi.

 

Komentiraj

Uvrščeno v Arhiv

Komentiranje je onemogočeno.